Ko govorimo o ADHD (motnja pozornosti in hiperaktivnosti), pomeni, da otroci delujejo na podlagi stresnih hormonov, kot sta adrenalin in kortizol. Ta začaran krog deluje tako, da zaradi pomanjkanja dopamina otrokovo telo naravno povečuje proizvodnjo kortizola. Kortizol zagotavlja dodatno energijo, da možgani in telo še naprej delujejo, vendar s tem otroci stalno ustvarjajo stresne situacije, ki spodbujajo delovanje nadledvičnih žlez in izčrpavajo telo. Vsakič, ko se znajdejo v stresni situaciji, kot je impulzivno vedenje, težave v razredu ali konflikt s sovrstniki, sproščajo adrenalin, kar vodi v nov stresni odziv in nadaljnje pomanjkanje dopamina.
Čeprav se zdi, da imajo hiperaktivni otroci presežek energije, je resnica ravno nasprotna – primanjkuje jim umirjene, prizemljene energije. Dolgoročno življenje pod vplivom adrenalina otroke psihično in fizično izČrpa.
Otroci z ADHD-jem se najlažje regulirajo in umirijo ob podpori staršev ali skrbnikov, ki so sami prizemljeni in umirjeni. Če so starši izČrpani, se otrok s to umirjeno energijo ne more uglasiti. Danes vemo, da se v celice lahko zapišejo ne le fizične lastnosti, kot so barva las ali oči, ampak tudi stiske in travmatski dogodki. Transgeneracijske travme so pogosto povezane z ADHD-jem, saj otroku v telesu ni udobno in njegovo telo zaznava te napetosti kot stres, kar vodi v hiperaktivno vedenje. Otroci pogosto te notranje napetosti sproščajo skozi nenehno gibanje, saj nevrološki sistem zaznava prenesene travme kot nevarnost.
Najpogostejši miti o ADHD
O ADHD kroži veliko mitov, ki staršem in drugim otežujejo pravilno razumevanje tega izziva. Eden najbolj škodljivih mitov je, da ADHD ni ozdravljiv in je to diagnoza do konca življenja, kar ne drži. V našem centru pogosto srečujemo otroke, ki zelo dobro napredujejo ob podpori umirjenih odraslih in uspejo razviti visoko stopnjo samoregulacije.
Pomembno je tudi poudariti, da ADHD ni posledica slabe vzgoje. Starši otrok z ADHD-jem se pogosto zelo trudijo, vendar morda nimajo dostopa do pravih informacij in tehnik, ki bi jim lahko pomagale podpreti otroka na najbolj učinkovit način.
Tretji nevaren mit je prepričanje, da ADHD kar sam od sebe izgine, kar žal ne drži. Težave se lahko v odraslosti celo poslabšajo, če se ne lotimo reševanja vzrokov in jih ne ozavestimo.
Kako lahko pomagamo otrokom z ADHD-jem?
Pri otrocih z ADHD-jem je prvi korak, da se naučijo učinkovito sprostiti in usmeriti pozornost. Pomembno je, da se prizemljijo – to dosežejo z učenjem fizičnih vaj, ki krepijo stik s telesom in dajejo občutek varnosti. Starši igrajo ključno vlogo pri tem, saj otroci najlažje prevzamejo mir in prizemljenost od njih.
Na žalost pa mnogi učitelji, ki so pogosto preobremenjeni in izČrpani, ne morejo nuditi te stabilnosti. Takrat se stiske otrok z ADHD še poslabšajo, kar potrjujejo tudi učitelji, ki opažajo, da otroci v razredu bolje sodelujejo, ko so tudi sami v dobri notranji kondiciji.
Celostni pristop k ADHD-ju vključuje psihološke metode, kot so projekcijske tehnike, ustvarjalni mediji (igra, ustvarjanje, delo z glino), gibalne tehnike ter tehnike globokega sproščanja in uravnavanja nevrološkega sistema. Zelo pomembno je tudi delo s starši, da se naučijo umiriti in prizemljiti, saj so lahko le tako močna podpora svojemu otroku.
Otroci z ADHD-jem prinašajo nova spoznanja
Otroci s svojimi izzivi, kot je ADHD, vedno prinašajo priložnost za spremembo miselnosti in napredek za ljudi okoli sebe. Starši se morajo zavedati, da imajo moč pridobiti otrokovo zaupanje in mu biti opora. Starši se pogosto se srečujejo s težkimi občutki, kot je sram, jeza, nemoč, obup. Vendar je pomembno, da kljub temu ne izgubijo vere v otrokove sposobnosti. Nujno je, da starši vztrajajo, delajo na svoji osebni rasti in raziskujejo možnosti, ki najbolje podpre njihovega otroka. Nikoli ne sejo nehati verjeti vanj.
V primeru da se v vaši družini srečujete z izzivi ADHD-ja, vas vabimo, da nam pišete na lea@platea.si in dogovorili se bomo za uvodno srečanje, na katerem boste pojasnili vaše izzive in stiske.
